Termična obdelava

To so naprave za termično obdelavo komunalnih in njim podobnih odpadkov, ki se ne dajo ponovno uporabiti ali reciklirati na tehnično ali ekonomsko sprejemljiv način, imajo pa še vedno dovolj veliko kalorično vrednost, da se lahko uporabijo za pridobivanje energije (bodisi pare, električne energije ali vroče vode). Tako pridobljena energija prispeva k varstvu podnebja in zanesljivosti oskrbe z energijo, saj nadomešča fosilna goriva, ki bi bila uporabljena za proizvodnjo te energije v konvencionalnih elektrarnah. V skladu z zakonodajo EU se biorazgradljivi del komunalnih in industrijskih odpadkov šteje za biomaso, torej kot obnovljiv vir energije (delež preko 50 %) in predstavlja učinkovite alternativne energetske možnosti za zmanjšanje emisij CO2 in varčevanje z omejenimi viri fosilnih goriv.

 Iz grafa je razvidno, da bi za 196 TWh pridobljene energije iz odpadkov potrebovali 6–9 nuklearnih elektrarn ali okoli 25 termoelektrarn.

Sodobnejše naprave so čiste in varne, poleg tega pa so zahteve za dopustne vrednosti emisij zelo zahtevne in predpisane v IED-direktivi.
Sežiganje odpadkov namreč koncentrira okolju škodljive snovi (svinec, kadmij, živo srebro itd.), ki so prisotne v odpadkih, saj se pri termični obdelavi zbirajo v ostankih čiščenja dimnih plinov, kar predstavlja nevaren odpadek. Nadaljnje ravnanje s temi snovmi je kontrolirano in se varno odstranijo. Ostanki iz sistema za čiščenje dimnih plinov znašajo 3-4 % mase vhodnih odpadkov količin.

Ne, saj se v procesu ravnanja z odpadki (po hierarhični piramidi) termična obdelava nahaja za predelavo odpadkov in pred odlaganjem, kar je tudi trend v EU, saj se je odlaganje v obdobju 2001–2016 zmanjšalo za 31 %. Torej najbolj zaželen način je preprečvanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba ter recikliranje. Vendar bo vedno del odpadkov, ki se jih ne da reciklirati in za je primerna termična obdelava. 

Kot kažeta spodnja dva grafa, ima velika večina držav z doseženo visoko stopnjo recikliranja (npr. Avstrija, Belgija, Nemčija, Nizozemska) tudi visok delež toplarn in skoraj nič odlaganja.

Vsakodnevno namreč nastane veliko odpadkov iz mešanih in umazanih materialov, ki se težko reciklirajo (npr. sanitetni material, igrače, vrečke iz sesalnikov, plastificiran papir, umazana embalaža …). Toplarne tako odstranjujejo tudi nezaželene sestavine v materialih (delujejo kot ponor onesnaževala) in zmanjšujejo njihov volumen za odlaganje tudi za cca. 90 %. Odlaganje namreč pušča dolgotrajne vplive na okolje, tudi preko 100 let (potencialno onesnaženje podtalnic, emisije metana ...). Prav tako je še veliko drugih odpadkov, ki se ne dajo reciklirati iz higienskih razlogov (npr. nekateri sanitarni izdelki), ostanki recikliranja, materiali, onesnaženi s snovmi (na primer s težkimi kovinami ...) idr.
V procesu mehansko-biološke obdelave odpadkov se sicer izločajo kovinski deli, vendar jih kljub temu ostane še cca. do 10 %. Le-ti se izločijo iz ogorkov in žlindre, saj bi sicer končali na odlagališču, ne pa kot sekundarna surovina za nove proizvode. Mineralni deli ogorkov in žlindre pa se lahko uporabijo kot sekundarna surovina, ki nadomešča prod in pesek v gradbeništvu.

Toplarne zmanjšujejo volumen odpadkov za odlaganje tudi za okoli 90 %. Odlaganje namreč pušča dolgotrajne vplive na okolje. Z manj odlaganja se zmanjšajo emisije metana (toplogredni plin, ki ima 25-krat večji vpliv na podnebje kot ogljikov dioksid CO2) in emisije CO2, ki bi nastale, če bi bila količina energije proizvedena v konvencionalnih elektrarnah.

Emisije so se v zadnjih 25 letih znatno zmanjšale. Sodobne naprave za termično obdelavo odpadkov so opremljene s sodobnimi filtri oz. tehnologijami za čiščenje odpadnih dimnih plinov. Med letoma 1990 in 2000 so se emisije dioksinov v obratih za predelavo odpadkov v Nemčiji zmanjšale s 400 g na manj kot 0,5 g na leto, medtem ko se je količina toplotno obdelanih odpadkov v istem obdobju več kot podvojila.

Leta 2005 je nemško ministrstvo za okolje izdelalo dokument, v katerem je proučilo učinke zakonodajnega razvoja na nacionalni in evropski ravni v zvezi z emisijami. Poročilo ugotavlja, da ob zakonodajnih spremembah skozi leta naprave niso več sporne glede emisij dioksinov, prahu in težkih kovin. Čeprav se je zmogljivost sežiganja odpadkov od leta 1985 skoraj podvojila, so skupne emisije dioksinov iz vseh 66 sežigalnic odpadkov v Nemčiji padle na približno tisočinko kot posledica namestitve ustreznih filtrov in kontroliranega procesa zgorevanja. Kot primer je navedeno, da celo individualna kurišča v zasebnih gospodinjstvih izpuščajo približno 20-krat več dioksinov v okolje kot sežigalnice. (Vir: Federal Ministry for the Environment, Nature Conservation and Nuclear Safety, Waste Incineration — A Potential Danger? Bidding Farewell to Dioxin Spouting, september 2005)